nedelja, 18.02.2018

POS

2

2. postaja: ADAM

 

ADAM, mož, ki je posekal drevo

Kaj naj rečem? Do včeraj sem mislil, da vem, kaj je žalost!

Imel sem hišo in vrt. In imel sem ženo. Ne bom trdil, da je bila najlepša ženska na svetu, a jaz prav gotovo nisem spoznal lepše.

Za poslušanje celotne zgodbe klikni gumb v nadaljevanju.

 

POSLUŠAJ ZGODBO


*Na nekaterih mobilnih telefonih in dlančnikih je potrebno povečati predvajalnik, da se pravilno prikaže.


VPRAŠANJA ZA ZAKONSKI POGOVOR

  • Kaj se vaju je ob tej zgodbi najbolj dotaknilo?

  • Je v vajinem življenju kakšno področje, kjer čutita, da ne dajeta sadu? Ali si pa sadu želita, pa vama ni dan? Kakšna so vajina čustva ob tem?

  • Kateri vajini spomini so grenki? Kako ravnata z njimi? Pustita, da se skozi njih razraščajo negativni občutki? Ali jih izročata Jezusu, ki je za nas vse vzel križ na svoje rame?

    V primeru, da se o tem še nista pogovorila, si podelita vajine postne želje in sklepe. Pri sklepih bodita pogumna, a realna! :)


ZGODBA V PISNI OBLIKI

2. postaja: Jezusu naložijo križ

ADAM, mož, ki je posekal drevo

Kaj naj rečem?

Do včeraj sem mislil, da vem, kaj je žalost!

Imel sem hišo in vrt. In imel sem ženo. Ne bom trdil, da je bila najlepša ženska na svetu, a jaz prav gotovo nisem spoznal lepše. Nekega večera, ko sem prignal živino s paše, sem jo srečal pri vodnjaku. Zajela je vode zame in za mojo čredo in ko mi je podala vrč, sta se najini roki dotaknili. Že naslednjega dne sem stopil do njenega očeta in tako je postala moja žena.

Na poročno noč sem jo odpeljal na vrt in pod smokvinim drevesom sva se prvič ljubila. Ko sva objeta obležala pod drevesom in mi je šepetala v uho, da me ljubi, so najino nagoto pokrili smokvini listi. Večje sreče do tedaj nisem poznal.

Prihodnje leto smokva ni obrodila. Pa tudi midva sva bila še brez otroka.

Ženo sem ljubil, smokvo pa okôpal in pognojil.

A tudi naslednje leto in leto po tem na smokvi ni bilo sadu. Hotel sem jo posekati, kaj mi bo jalovka izčrpavala zemljo, a žena me je pregovorila, naj še počakam, naj ji dam čas. Vedel sem, da ne govori le o smokvi, kajti Bog naju še ni blagoslovil in njeno naročje je bilo še zmeraj prazno.

A prišel je dan, ko mi je žarečih oči povedala, da pod srcem čuti novo življenje.

Ženo sem objel, smokvo pa okôpal in pognojil.

Pri porodu sta umrla oba, žena in otrok. Ko sem se vrnil s pogreba, sem vzel sekiro in posekal smokvo. Spomin je bil pregrenak. Pustil sem posekano drevo ležati na vrtu in skušal pozabiti ženo in otroka. Les je strohnel, spomin pa ne. Žalost se je razrasla v mojem srcu in v mojem vrtu plevel.

Včeraj pa sem videl človeka, ki je objel drevo tako nežno in ljubeče, kot bi objel nevesto.

Na smrt obsojenemu so na rame položili križ, on pa se ga je oklenil, kot se je včasih moja žena oklenila mene. Da sem ves vztrepetal.

In spoznal sem, da ne gre v smrt, ampak v življenje. Da je objel križ, zato da je objel mene. In mojo ženo. In mojega otroka. In vse ljudi, ves svet. Da je ljubezen.

Žalost ni minila, a ko sem se vrnil domov, sem prekopal vrt in zasadil smokvo.


 

Avtor zgodbe: Gregor Čušin

Pripovedovalec: Gregor Čušin

Fotografija: Marko Ivan Rupnik, Skupno oko - sv. Joahim in Ana, cerkvica svetega Florjana v Idrijskih Krnicah

© 2013 Zavod iskreni.net.
Svetopisemski odlomek: © 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.